petek, 29. maj 2009

Koncert a-cappella velikanov Take 6 v Ljubljani

V najbogatejši a-cappella sezoni pri nas doslej bomo priča tudi koncertu velikanov in vzornikov večine delujočih vokalnih skupin, Take 6!

TAKE 6 pojejo:
Claude McKnight - 1. tenor
Mark Kibble - 1. tenor
David Thomas - 2. tenor
Joel Kibble - 2. tenor
Cedrik Dent - bariton
Alvin Chea - bas

Ameriški gospel-acappella sekstet je začel pevsko kariero na univerzi v Alabami leta 1980. V skoraj treh desetletjih svojega delovanja je pobral že 10 Grammy-jev in sodeloval s priznanimi glasbeniki kot so Stevie Wonder, Ray Charles, Queen Latifah, Marcus Miller, Quincy Jones, Whitney Houston in drugi.

Po izjemno uspešni dosedanji prehojeni poti so pevci z aktualnim albumom R&B in jazz standardov, ki so ga izdali v založbi `Heads Up`, nase opozorili bolj, kot kdajkoli prej. Korenine njihove glasbe so v gospel in doo-wop glasbenih oblikah, združene s tradicijo jazzovskih vokalnih skupin in zato postavljajo skupino Take 6 na posebno mesto; so neposredni potomci zgodnje ameriške dediščine vokalne in gospel glasbe, ki izvira še iz časa suženjstva, hkrati pa s svojim glasbenim ustvarjanjem in nenehnim nadgrajevanjem pevskih spretnosti (spogledujejo se s hip-hopom in rapom, eksperimentirajo z močno ritemsko sekcijo in vokalno posnemajo različne inštrumente) predstavljajo izhodišče številnih temnopoltih moških pop skupin iz začetka '90 let. Pravijo, da prepevajo besedila, ki izražajo njihova sakralna in moralna prepričanja, jedro pa predstavlja vokalna jazz skupina, ki ustvarja glasbo kadarkoli in kjerkoli.

Take 6 bodo ob prvem obisku Slovenije predstavili pregled njihovih uspešnic skozi celotno kariero s poudarkom na njihovem zadnjem albumu `The Standard`, ki so ga posneli v družbi velikih, med katerimi so tudi George Benson, Al Jarreau, Aaron Neville, Jon Hendricks, Brian McKnight (brat enega od članov zasedbe).

Vokalna poslastica!

nedelja, 3. maj 2009

Blog vs. Facebook

Facebook je obsedel svet, seveda tudi mene. In namesto daljših sestavkov, razmišljanj, si face zdaj sporočamo kratke misli, ki čakajo na like-anje ali celo krajši komentar. Ko misli ali doživljaji popolnoma sovpadajo z že obstoječo vsebino na spletu, jo prilepimo na facialni zid in ta spet čaka na odzive široke množice fac, ki so v stalni pripravljenosti na dano vsebino podati pogled iz svojega zornega sedeža. Da pa sploh ne omenjam vseh kvizov, daril, kužkov in podobnih motil. V vsem tem vrvežu je le malo časa za umirjeno poglobljeno posvečanje zaključenim razmišljanjem, ki lepo oblikovana čakajo na blogih. Vse skupaj se odvija hitreje in s tem toliko bolj površinsko.
Če mene vprašate, je Facebook Blog v puberteti, ki je ne bo nikoli prerasel. In mi skupaj z njim. Pa saj je prav lepo biti mlad in nor!